GLASBENE NOVICE

Včasih se z ljudmi ravna, kot da so potrošni material. Morda bomo na koncu vsi še za reciklažo. Punk pa očitno ne. Ker se zgodba začne vedno znova. V petek, 2.10. sem spet raziskovala Metelkovo . In čeprav sem mislila, da grem samo na koncerte, sem se na koncu sprehajala med dvema generacijama punka – in, če sem čisto iskrena, tudi med preteklostjo in sedanjostjo. V Gromki so igrali Odpadki civilizacije in Termiti, predstavniki generacije, ki punka ni spoznala iz dokumentarcev, arhivov in starih plošč, ampak ga je živela. Nekaj korakov stran, v Menzi pri koritu , je oder prevzemala mlajša generacija. Jaz pa sem letala z enega konca Metelkove na drugega. Poslušala. Gledala. Spraševala. Primerjala energije. In vedno znova ugotavljala, da se generacije mogoče razlikujejo po letih, frizurah in zvoku, ampak tista osnovna iskra ostaja ista. Punkerji očitno ne moremo iz svoje kože. Ko nekaj ni prav, težko ostanemo tiho. Upiramo se nasilju, izkoriščanju in vojnam. Govo...