ODPADKI CIVILIZACIJE: PUNK ŠE NI ZA NA ODPAD

Včasih se z ljudmi ravna, kot da so potrošni material. Morda bomo na koncu vsi še za reciklažo. Punk pa očitno ne. Ker se zgodba začne vedno znova.

V petek, 2.10. sem spet raziskovala Metelkovo. In čeprav sem mislila, da grem samo na koncerte, sem se na koncu sprehajala med dvema generacijama punka – in, če sem čisto iskrena, tudi med preteklostjo in sedanjostjo.

V Gromki so igrali Odpadki civilizacije in Termiti, predstavniki generacije, ki punka ni spoznala iz dokumentarcev, arhivov in starih plošč, ampak ga je živela. Nekaj korakov stran, v Menzi pri koritu, je oder prevzemala mlajša generacija.

Jaz pa sem letala z enega konca Metelkove na drugega. Poslušala. Gledala. Spraševala. Primerjala energije. In vedno znova ugotavljala, da se generacije mogoče razlikujejo po letih, frizurah in zvoku, ampak tista osnovna iskra ostaja ista. Punkerji očitno ne moremo iz svoje kože. Ko nekaj ni prav, težko ostanemo tiho. Upiramo se nasilju, izkoriščanju in vojnam. Govorimo o miru, o človeku in predvsem o pravici, da razmišljamo s svojo glavo. In morda je ravno zato ta večer prišel ob pravem času.

Še preden je v Gromki počilo z odra, sva z Zokijem iz Odpadkov civilizacije sedla na pivo. Brez protokola. Brez velikega intervjujevskega pompa. Malo smeha, malo spominov, malo osemdesetih – in zelo hitro tudi precej resnih tem. Pri bendu, kot so Odpadki civilizacije, je skoraj nemogoče govoriti o glasbi, ne da bi govoril tudi o času, v katerem je nastajala. Vrnila sva se na začetek. V čas, ko so bili še mulci.

Odpadki civilizacije so nastali leta 1982, prve vaje so imeli v garaži v Savskem naselju, koncertirati pa so začeli leta 1983. S hitrim, agresivnim in brezkompromisnim hardcorom so se zapisali med politično in socialno angažirane skupine takratne jugoslovanske hardcore scene.

Takrat seveda niso razmišljali o tem, da bodo nekoč pristali v arhivih, na kompilacijah in v člankih ali da bo kdo štiri desetletja pozneje spraševal, kako se je vse skupaj sploh začelo.

Zoki to pove precej bolj preprosto:

»Pojma nismo imeli. Uživali smo, žurali.«

 In prav v tem stavku je mogoče več, kot se zdi. Niso sedeli in razmišljali, kako bodo nekoč postali del zgodovine. Zgodovino so preprosto živeli.Igrali so, ker so imeli nekaj za povedati. Ampak ker sva že govorila o času, ko so bili mulci, me je zanimalo še nekaj drugih stvari. Če je bila publika takrat res tako nora – so fantje na odru sploh opazili dekleta in oboževalke, ki so norele za njimi? Ali umetnik v tistem trenutku vidi samo oder in glasbo?

No, očitno so jih opazili. Zoki se prav nič ne dela svetnika:

»Takrat smo bili mulci in bili s publiko povezani, žurirali smo skupaj, dogajale so se avanture, ljubezni in strasti, seveda, in privoščili smo si marsikaj.«

Torej ja.

Opazili so jih.

In očitno se niso držali samo kitare, mikrofona in vode.

Toda za žurom, avanturami in mladostjo je bil vedno tudi upor. Ko ga vprašam, proti čemu so se pravzaprav borili, ne potrebuje veliko časa za odgovor. Proti sistemu. Proti institucijam. Proti birokraciji. Proti vojnam. Proti izkoriščanju človeka. Punk zanje ni bil samo glasba. Bil je drža.

Zoki se spominja tudi policije, postaj, postrojavanja ob steni in časa, ko si lahko že zato, ker si bil videti drugače, poslušal drugačno glasbo ali samo nekoliko štrlel iz povprečja, hitro dobil občutek, da si na napačni strani. In medtem ko ga poslušam, se mi vsiljuje vprašanje: Koliko od tega danes sploh zveni tako zelo tuje?

 Prav tu se najin pogovor iz osemdesetih skoraj neopazno preseli v leto 2026.

Ko ga vprašam, kaj je sporočilo Odpadkov civilizacije danes, Zoki ne ovinkari. Punk mora po njegovem še vedno pomeniti upor proti izkoriščanju, vojnam in sistemu takrat, ko ta dela proti človeku. Govori tudi o mladih. O tem, da bi si želel več zanimanja za svet okoli njih, več angažiranosti, več razmišljanja in več vprašanj. Manj tega, da samo gledamo. Najin pogovor ves čas kroži okoli iste ideje: Razmišljaj s svojo glavo in sodeluj pri svetu, v katerem živiš. Preberi. Vprašaj. Preveri. Odloči se sam.

Potem pa Zoki pogovor razširi k človeku. Govori o družbi, v kateri po njegovem zmanjkuje empatije, čutenja in predvsem pristnega druženja. O telefonih, tehnologiji, umetni inteligenci in generacijah, ki imajo v rokah več informacij kot katerakoli generacija pred njimi, obenem pa se mu zdi, da je manj družbenega in političnega angažmaja. In tu se mi ponudi vprašanje, ki se pri bendu s takšnim imenom praktično napiše samo. Odpadki civilizacije. Smo še civilizacija – ali smo že odpadki? Zoki se zasmeji. In pogovor gre za trenutek čisto po svoje. 

Od bioloških odpadkov do embalaže, papirja, reciklaže – in potem seveda do tistih drugih »odpadkov«, ki jih ne moreš vreči v pravi zabojnik.Do družbe. Do človeka. Do sveta, v katerem se včasih tudi z ljudmi ravna, kot da so potrošni material. Morda bomo na koncu vsi še za reciklažo. Punk pa očitno ne. Ker se zgodba začne vedno znova.

Utrinek s koncerta 

Odpadki civilizacije so se ponovno zbrali leta 2021. Njihova današnja postava so: Zoki na vokalu, Gazo na kitari, Sabina Kraner oziroma Skabina na basu in Rocco za bobni. Sabina je sicer dolgoletna akterka alternativne scene, DJ-ka in članica kolektiva Gromke.Toda mene je bolj kot suhoparen seznam članov zanimala zgodba, kako je Sabina sploh postala Odpadek. In ta zgodba je precej punkerska sama po sebi. Zadnji basist iz osemdesetih, Maus, ob ponovni oživitvi benda ni želel več igrati. Takrat jim je nekdanji kitarist Dare predlagal Sabino. O njej niso vedeli praktično nič. Ona pa je njih poznala. In bila navdušena nad idejo, da bi igrala z njimi. »Poskusili smo in še danes je naša,« pravi Zoki. Preprost stavek, ampak pove dovolj. V bend, katerega korenine segajo v osemdeseta, je prišla nova energija. Ni bila zraven pri prvem poglavju zgodbe, je pa očitno zelo dobro razumela, kaj Odpadki civilizacije so. In danes jo na odru težko vidiš lahko samo kot del tega benda.

Njihov prvenec Obsojam je poseben že zaradi svoje časovne zgodbe. Izšel je desetletja po nastanku skladb, ki imajo korenine več kot štirideset let nazaj. Ob predstavitvi albuma novembra 2025 v Gromki so pred koncertom predvajali tudi animirani film Plečnikova skrivnost Timoteja Isteniča, ki vsebuje njihovo glasbo. Album je nov. Komadi niso. Svet, v katerem so nastajali, je bil povsem drugačen. Brez pametnih telefonov. Brez družbenih omrežij. Brez umetne inteligence v žepu. Toda teme? Vojna. Svoboda. Sistem. Represija. Človek. Izkoriščanje. Marsikatera beseda je po več kot štiridesetih letih še vedno neprijetno domača. In prav zato njihova vrnitev ne deluje samo kot nostalgija. Stare skladbe so dobile nov čas, proti kateremu lahko spet kričijo.

Nekaj minut po najinem pogovoru stopim v Gromko. In vse, o čemer sva prej govorila, nenadoma dobi zvok. Majhen prostor. Oder skoraj na dosegu roke. Modra, vijolična in rožnata svetloba. Publika tik pred bendom. Ni varne razdalje. Ni občutka, da nekaj gledaš od daleč. Vse je blizu. Preblizu, da bi ostal samo opazovalec. In potem Odpadki udarijo. Kitara zareže skozi prostor, bas drži težo spodaj, bobni poženejo komade naprej, Zokijev glas pa čez vse skupaj ni samo petje. Je izbruh. Krik. Nekaj, kar ne prosi za pozornost, ampak jo vzame. In publika odgovori. Plešejo. Skačejo. Rinejo bližje. Norijo. Nekateri komade poznajo. Drugi jih mogoče lovijo prvič. Toda v nekem trenutku to sploh ni več pomembno. Telo glasbo razume prej kot glava. In prav to je tisto, česar ne smeš izgubiti, ko o punku začneš preveč govoriti kot o politiki, zgodovini ali ideologiji.

Ker glasba tukaj ni samo nosilka sporočila. Glasba je dogodek sama zase. Zvok je surov, hiter in neposreden. Ni zloščen do sterilnosti in ni postavljen tako, da bi bil lep in varen. Včasih je skoraj kaotičen. Ampak prav v tem je tista moč. To je glasba, ki noče stati pri miru. In tudi publika ne.Na odru je Zoki ves čas fizičen. Mikrofon v roki. Dvignjena pest. Roke v zraku. Geste proti publiki. Ne deluje kot človek, ki razlaga, kako je bilo nekoč. Deluje kot nekdo, ki je še vedno sredi tega. Tudi njegova bela majica s črnim napisom, ki jo je omenil že v najinem pogovoru, na odru ne deluje kot nepomemben kos garderobe. Zlije se z vsem, o čemer sva govorila prej. S sistemom. Policijo. Nadzorom. Svobodo. Uporom. Toda ko bend začne igrati, o tem ne govorijo več samo besede. Govorijo kitare. Bas. Bobni. Glas. Telesa pod odrom. Znoj. Gibanje. In tisti trenutek, ko se majhen klub spremeni v eno samo skupno reakcijo. Gromka nori.

In prav tukaj se mi zazdi, da se najin pogovor pred koncertom in koncert sam končno združita. Zokija sem vprašala, kakšna je razlika med publiko nekoč in danes. Odgovor me je nasmejal. Takrat, pravi, niso bili normalno na odru postavljeni praktično nikoli. »Mi in oni smo bili več na tleh in v zraku kot v normalni poziciji.« Danes je drugače. Publika se bolj pazi med seboj, da se kdo ne poškoduje. Kar pa ne pomeni, da je energije zmanjkalo. In predvsem ga veseli nekaj drugega: vedno več mladine je na koncertih. Da se zgodba nadaljuje. In to je točno to, kar opažam tudi sama.

Intervju z Zokijem

 

Spet več generacij. Tisti, ki so to sceno živeli že takrat. Tisti, ki imajo s to glasbo svojo zgodovino.

Tisti, ki so mogoče prišli tudi zaradi spominov. In potem mlajši obrazi. Ljudje, ki v času nastanka teh skladb niso bili niti rojeni. Pa vendar stojijo pred istim odrom. Plešejo na isto glasbo. Reagirajo na isti udarec bobna. In naenkrat postane vse tisto, o čemer sem razmišljala, ko sem hodila med Menzo in Gromko, precej bolj jasno. Punk nima ene starosti. Lahko imaš dvajset let. Lahko šestdeset. Lahko imaš irokezo, plešo ali najbolj običajno frizuro na svetu. Ni pomembno. Lahko prebereš vse o osemdesetih, poslušaš stare posnetke in pogledaš stare fotografije. Ampak ko stojiš v majhnem klubu, ko boben tolče skozi prsni koš, ko ljudje plešejo, skačejo in norijo okoli tebe in ko bend pred tabo igra, kot da mu je še vedno nekaj prekleto pomembno, takrat zgodovine za nekaj minut ne opazuješ več od zunaj. Postaneš del nje. In morda je to najlepši paradoks tega večera. Odpadki civilizacije imajo za sabo več kot štiri desetletja zgodovine. Njihovi komadi imajo zgodovino. Njihovo ime ima zgodovino. Toda tisto, kar se je zgodilo v Gromki, ni delovalo staro. Ni bilo muzeja. Ni bilo vitrine. Ni bilo: Poglejte nas, nekoč smo bili punkerji.

Bilo je: Tukaj smo. Zdaj. Glasni. Živi. In še vedno imamo nekaj povedati. 

Tolk dobr ste odžagal …

Ko Zokija po koncertu vprašam še za čisto sveže vtise, ne komplicira. Dobri so. Publika je rajala. Bend je bil trezen in, kot pravi sam, so svoje dobro odigrali. Tudi Termiti so ga pozitivno presenetili in po njegovem odigrali odlično. Ampak trenutek, ki si ga bo mogoče od vsega večera najbolj zapomnil, se sploh ni zgodil med koncertom. Zgodil se je po njem. Do njega je prišla neka punca.In rekla: »Tolk dobr ste odžagal, da grem vašo plato zdej kupit.«

Iskreno?

Težko bi si izmislila boljši zaključek zgodbe o bendu, katerega skladbe so nastajale pred več kot štiridesetimi leti. Lahko govorimo o zgodovini. O sistemu. O politiki. O punku. O generacijah. O uporu. Toda na koncu je še vedno glasba tista, ki naredi svoje. Če nekdo po koncertu pride do tebe in gre zaradi tega, kar je pravkar slišal, kupit tvojo plato, potem nisi samo obujal preteklosti. Nekoga si pravkar dobil na novo. In mogoče je to najboljši dokaz, da Odpadki civilizacije niso ostali v osemdesetih. Osemdeseta so samo začetek njihove zgodbe. Odpadki so svoj upor našli že kot mulci. Več kot štirideset let pozneje ga očitno še niso odvrgli. Civilizacija se spreminja. Odpadkov je vedno več. Punk pa še ni za odpad.

O Termitih in drugi strani tega večera pa bom pisala v kakem drugem članku..

Utrinke s koncerta je zbrala:  Urška K. - Smotka