TERMITI NA METELKOVI: KO SE SANJE IZ OSEMDESETIH ZNAJDEJO NA ODRU

Sašo Novak: "Bili smo ludi k'o muhe!"

T isti večer Metelkova ni živela samo v Gromki. Le nekaj korakov stran, v Menzi pri koritu, se je odvijala še ena zgodba. Mlajša, sveža, drugačna in dovolj močna, da si zasluži svoj prostor. Na odru so se zvrstili Red Into Blue, Free The Mouse in SickBreed. Red Into Blue ustvarjajo alternativni dark rock, v katerem se srečujejo atmosfera, čustvena izraznost in lasten ženski glas. V zasedbi igra tudi naša Hana in prav zato mi je ta zgodba še malo bližje. Vedno me veseli videti mlade ženske, ki stopijo na oder, ustvarjajo po svoje in si vzamejo prostor, ki jim pripada. Ne zato, ker bi jim ga moral kdo podariti, ampak zato, ker ga s svojim delom, glasbo in prisotnostjo že ustvarjajo same. Free The Mouse prihajajo z Obale in v svoj heavy indie rock prinašajo distorzijo, gibanje in tisto neposredno koncertno energijo, ki jo najprej začutiš, šele potem začneš analizirati. SickBreed so ljubljanska zgodba, ki se giblje med alternativnim rockom, post-punkom, grungeom in težjim izrazom. Bend z kilometrino, a še vedno dovolj surov, da ne deluje kot spomin na neko preteklo sceno, ampak kot njen živ del. Trije bendi. Trije različni svetovi. In tri zgodbe, h katerim se bom še vrnila. Ker si dogajanje v Menzi zasluži več kot samo nekaj vrstic ob robu članka o nekom drugem. Zasluži si svoj prostor in svoj članek. In ja, to povem naravnost: mlade bende podpiram. Ne samo mlade ženske, ampak vse nove zgodbe, ki prihajajo. Z veseljem jih poslušam, spoznavam, sprejemam in vabim v objem. Scena ne more živeti samo od legend, spominov in imen, ki jih že vsi poznamo. Živi tudi od tega, kar se dogaja zdaj, in od ljudi, ki bodo njeno zgodbo pisali jutri. 

K Menzi se bom zato še vrnila. Tokrat pa se vračam nekaj korakov nazaj. V Gromko. Tam so večer odprli Odpadki civilizacije, o katerih sem svojo zgodbo že povedala. Ko so oni zaključili svoj del večera, se moje glasbeno popotovanje za tisti dan še zdaleč ni končalo. Pravzaprav se je takrat odprla naslednja zgodba. 

 

Termiti. Preden so stopili na oder, sem jih ujela v backstageu. In ravno tam se vedno zgodi nekaj, kar me pri takih večerih najbolj zanima. Ne samo bend. Ljudje.

S Predragom je bilo kratko, sproščeno, brez formalnosti in brez potrebe po velikih besedah. Nekaj stavkov, nekaj smeha, tista naravna energija človeka, ki dobro ve, zakaj je tam, pa mu tega ni treba posebej razlagati. Povedal mi je, da je bil na Metelkovi prvič. Prostor in ambient sta ga očarala in razveselila. Govoril je o tem, kako si želi, tako kot verjetno veliko iskrenih ljudi, da bi bil svet lepši, bolj normalen za življenje, z več ljubezni, druženja in človeškosti.

Potem Sašo. Pri njem me je pritegnila neka drugačna mirnost. Ni človek, ki bi moral prostor napolniti z besedami, da bi ga opazil. Prisotnost je dovolj. In v pogovoru sem dobila občutek človeka, ki stoji trdno za tem, kar dela, brez potrebe, da bi to posebej dokazoval. Sašo Novak je kot najstnik odraščal ob Termitih, Prljavem kazalištu in Azri. Pozneje ga je glasbena pot vodila tudi skozi Psihomodo Pop, danes pa igra pri Prljavem kazalištu in Termitih. Ko govori o Termitih, zato ne govori samo o še enem bendu, v katerem igra. Govori o otroških sanjah. Kot mi je povedal, so bili Termiti zanj že v času, ko je sam začenjal igrati, eden tistih bendov, ki so mu pomenili največ. Ko se je spominjal konca sedemdesetih, je govoril o času, ko so bili Termiti, Prljavo kazalište in Azra njegov svet. Takrat kot mulci niso razmišljali, ali nastaja zgodovina. Ko si mlad, ne razmišljaš o tem. Samo delaš. Juriš. Imaš energijo za vse. »Bili smo ludi k'o muhe,« se je spominjal. Danes lahko na tista leta pogleda z druge perspektive. In njegovo mnenje o punku je jasno: punk je glasbo ponovno prebudil. Bil je odgovor na mrtvilo, ki se je pojavilo na glasbeni sceni, in vanjo vrnil energijo. Tudi Sašo je bil tisti večer prvič na Metelkovi. Ko sem ga vprašala, kaj naj ljudje odnesejo domov po koncertu, je odgovoril zelo preprosto: dobro porcijo rock'n'rolla in zabave. Brez sovraštva. Po njegovem naj bi rock'n'roll ljudi osvobajal, ne pa jih še dodatno zapletal v vse zgodbe in delitve, ki se dogajajo okoli nas. Posebej sva se dotaknila še nečesa, kar sem opazovala že ves večer. Generacij. Na takšnih koncertih ne stoji več samo ena generacija punkerjev. Tam so ljudje, ki so to glasbo živeli takrat, njihovi vrstniki, mlajši, pa že njihovi otroci. Tri generacije. Sašo se je ob tem nasmejal. Če je punku uspelo nekaj dobrega, potem je mogoče tudi to, da danes ne dobiš več samo punkerjev. Dobiš še njihove otroke.

In potem Tomi. Takrat nisva imela časa za pravi pogovor. Bilo je kratko srečanje, nekaj stavkov, predstavitev, pogled, energija. Ampak včasih je tudi to dovolj. Z nekaterimi ljudmi ne potrebuješ pol ure, da začutiš neko sorodnost. Pri Tomiju sem jo. Mogoče zato, ker oba punk razumeva malo drugače kot samo glasbeni žanr. Kot nekaj, kar živiš. Kot nekaj, kar se ti usede v telo dovolj zgodaj in potem nikoli zares ne odide.Podobna generacijska energija, podoben odnos do scene, tista trma, da ostaneš svoj. Ni bilo treba tega razlagati na dolgo. Ob srečanju se je samo čutilo. Pravi del njegove zgodbe je prišel pozneje. Po koncertu sem mu pisala. Nisem ga prosila za neko sterilno uradno izjavo. Prosila sem ga za njegove vtise, za njegovo zgodbo, za tisto, kar je ostalo v njem. Neposredno, osebno, človeško. Še preden je začel, mi je napisal, da je polovico zgodbe že sestavil, pa se mu je vse zbrisalo in da bo poskusil še enkrat. Njegova zgodba s Termiti se začne že leta 1980. Takrat jih je prvič videl v živo kot predskupino Buldožerjem v zagrebškem Pauk-SKUC-u. Potem jih je še gledal v letih 1980, 1981 in 1982. V tistem času so bili, poleg skupine Sex Pistols, njegovi favoriti. Tomi sebe umešča v drugo generacijo zagrebškega punka. V osemdesetih je igral s punk bendom Eksodus, v njihovem repertoarju pa je bil tudi komad »Vjeran Pas«. 

In ravno ta komad je desetletja pozneje postal ena od niti, po katerih se je zgodba začela vračati k Termitom. Pred nekaj leti se mu je oglasil Kralj. Slišal je, da igrajo »Vjernog psa«, in predlagal, da pride kot gost na njihov koncert. Pri njih ni bilo prav veliko razmišljanja. Seveda. Kralj je prišel. In niso ostali samo pri enem komadu. Skupaj so poleg »Vjernog psa« odigrali še nekaj skladb Termitov, pa tudi »I Wanna Be Your Dog« in »God Save the Queen«. Tomi je ob tem omenil tudi Sida Viciousa kot enega svojih punkovskih herojev. Odziv publike? Po njegovih besedah fantastičen. In stvar se ni zaključila z enim večerom. Goran Polak jih je povabil, da s Kraljem nastopijo na promociji njegove knjige. Tudi tam je bil odziv zelo dober. Potem je prišel še nastop s Pekinško Patko in originalnim pevcem. Spet en korak bližje nečemu, česar Tomi takrat verjetno še sam ni mogel povsem predvideti. Ko so se Paraf odločili za svoj zadnji koncert na Reki, so vprašali Kralja, ali bi bil njihov gost. Takrat je Tomi začutil, da se nekaj res premika.Predlagal je, da bi skupaj pripravili repertoar Termitov. Ker kitarist in bobnar nista bila za to, je moral Tomi drugače ukrepati. Na kitari se jim je pridružil Sale iz Psihomodo Popa, za bobne pa njihov nekdanji bobnar Faca, punker iz Gospića. Na basu je ostal Joja iz Eksodusa. V približno dveh mesecih niso samo naštudirali materiala Termitov, ampak so ga tudi precej na novo aranžirali. Ker igrajo brez klaviatur, je bilo treba pesmi postaviti drugače. Ohraniti bistvo, pa jih hkrati postaviti na lastne noge. Njihov prvi nastop je sledil na open-air festivalu Nova Evropa v Novem Sadu. Tomi pravi, da je šlo nad pričakovanji. Potem je prišla Reka. Gostovanje na zadnjem koncertu Parafov. Tomi prizna, da jih je bilo nekoliko strah. Navsezadnje so iz Zagreba prihajali igrat repertoar ene največjih reških punkovskih zgodb. Ampak izpit so opravili. In po njegovih besedah dobili pohvale tudi od Gorana Lisice – Foxa. Potem pa Ljubljana. In tu se njegov krog skoraj neverjetno zapre. Fant, ki je leta 1980 stal pod odrom in gledal Termite, desetletja pozneje igra njihovo glasbo. Ne kot nekdo, ki poskuša obuditi svojo mladost. Ampak kot človek, ki je skozi vsa ta leta to glasbo očitno nosil s sabo. Tomi je to povedal preprosteje in močneje, kot bi lahko jaz. Če bi mu kdo v osemdesetih rekel, da bo nekoč igral v Termitih, bi odgovoril: »Mogoče v sanjah.« Danes pravi, da so se te sanje uresničile. In da se pravzaprav še vedno ni čisto navadil na misel, da je vse to res. Mogoče se me je njegova zgodba zato tako prijela. Ker ni popolna, spolirana zgodba za medije. Je človeška. Začne se pod odrom. Nadaljuje skozi lastne bende, komade, ljudi, naključna srečanja, povabila, vaje in koncerte. In potem nekega dne ugotoviš, da si prišel točno tja, kamor bi si kot mulc upal priti samo v sanjah. Tisto najino kratko srečanje v Gromki je zato kasneje dobilo precej več pomena. Takrat sva se samo ujela za trenutek. Šele potem sem skozi njegovo pisanje videla cel lok. In mogoče je ravno zato ostal občutek neke podobnosti. V odnosu do glasbe. Do punka. Do spomina. Do dejstva, da nekaterih stvari ne prerasteš. Ker jih nosiš v sebi.

In ob vsem skupaj moram omeniti tudi Gromko oziroma kolektiv Gromke. Ker je šlo za isti večer in isti dogodek, se je vse odvijalo hitro, med koncerti, backstageom in pripravami. Kljub temu sem bila sprejeta res lepo – odprto, kolegialno in zelo gostoljubno. Tak odnos veliko pomeni. Ne samo zato, ker ti omogočijo dostop in pogovor z izvajalci, ampak predvsem zato, ker dobiš občutek, da nisi nekdo, ki samo stoji ob strani in opazuje, ampak da si za tisti večer del dogajanja. Zato iskrena hvala ekipi Gromke za sprejem, pomoč in odnos. Tudi zaradi takih ljudi se scena ne gradi samo na odru, ampak tudi okoli njega.V backstageu Gromke medtem ni bilo velikega cirkusa. Ni bilo bleščic. Ni bilo potrebe, da bi kdo igral vlogo večje zvezde, kot je. Bili so pogovori, kratki trenutki, priprava, koncentracija in tista posebna tišina pred odrom, ko se vse za nekaj minut zgosti. In prav to imam pri Gromki rada.Umetniku pusti dihati. Potem pa pride trenutek, ko se vrata med backstageom in odrom odprejo. In Termiti stopijo pred publiko.

Predrag mi je po koncertu poslal tudi setlisto ljubljanskega nastopa. Zanjo je posebej vprašal Jojo, basista Kraljevih Termitov, ki mu je poslal fotografijo seznama, Predrag pa jo je nato posredoval meni. Tako imam zdaj pred sabo ne samo spomin na večer, ampak tudi natančen vrstni red komadov. Hvala obema. Začeli so s »Kišni razdraganci«, sledili so »Vremenska prognoza« in »Pobuna«. In že po prvih komadih je bilo jasno, da se tisti večer ne bo samo obujal spomin na neko drugo obdobje. Punk se je vrnil. Gromka je ponorela. Ljudje so peli, se premikali, rinili bližje odru, dvigovali roke. Tisti znani punkovski kaos, ki ga je težko razložiti nekomu, ki ga še ni doživel – na prvi pogled vse leti na vse strani, v resnici pa vsak točno ve, zakaj je tam. Sledili so »Ja ne želim ništa«, »Mama«, »Nova umjetnost«, »Žaca«, »Šminkeri« in »Redukcija«. Komadi so prihajali eden za drugim in v nekem trenutku sploh ni bilo več pomembno, iz katerega leta prihajajo. Zveneli so tukaj in zdaj. In to je zame bistvo. Če glasba po toliko letih še vedno spravi ljudi v gibanje, če jo pojejo različne generacije in če se pred odrom ne sprašuješ, koliko je pesem stara, potem ni muzejski eksponat. Živa je. »Gibajmo se«, »Baš vas briga«, »Miris tamjana«, »Sve je propalo«, »Idem nestajem« … 

Gromka je dihala z bendom. Oder je majhen, publika praktično na dosegu roke in med njimi ni tiste distance, ki jo naredijo veliki odri. Rdeča in modra svetloba, dim, mikrofon, bobni, kitare in ljudje tik pred njimi. Vse je neposredno. In ravno zato je delovalo. Niso prišli preverjat, ali se jih ljudje še spomnijo. Prišli so igrat. Sašo mi je pred koncertom rekel, da lahko pričakujemo dobro porcijo rock'n'rolla in zabave. Dobili smo jo. In ko ga potem gledaš na odru, dobi njegov pogovor iz backstagea še drugo težo. Kot mulc je poslušal Termite, Prljavo kazalište in Azro. Takrat ni razmišljal o tem, ali ti bendi pišejo zgodovino. Samo poslušal jih je, igral, drvel naprej. Danes pa stoji na odru in igra glasbo enega izmed bendov, ki jih je nekoč gledal od spodaj. Ene sanje so postale realnost. Enako velja za Tomija. Ko poznaš njegovo zgodbo, ga na odru ne moreš gledati samo kot člana benda. Leta 1980 je Termite gledal kot mulc. Če bi mu kdo takrat rekel, da bo nekoč igral z njimi, bi mu odgovoril: »Mogoče v sanjah« . In zdaj stoji tam. V Gromki. S Kraljevimi Termiti. Zato se njegov stavek med koncertom kar sam vrača v glavo.

Proti koncu so prišli še »Warhead«, »Prljava sudbina« in »Cross of Iran«, nato pa »Vjeran pas«. In prav »Vjeran pas« ima v tej zgodbi posebno mesto. Prav ta pesem je bila ena od niti, prek katerih se je Tomijeva pot po desetletjih znova povezala s Kraljem in Termiti. Pesem, ki jo je nekoč igral s svojim bendom, je postala del zgodbe, ki ga je nazadnje pripeljala na ta oder. Setlista se je nato prevesila v zadnji del: »Komercijalna ljubav«, »Ujo« in na koncu »God Save the Queen«. Enaindvajset komadov. Na papirju je to samo seznam naslovov. V Gromki pa je bilo nekaj povsem drugega. Hrup. Znoj. Ljudje. Roke v zraku. Smeh. Premikanje. Energija. In predvsem občutek, da se je nekaj, kar bi lahko ostalo zaprto v zgodovini jugoslovanskega punka, za tisti večer brez težav preselilo naravnost v sedanjost. Mogoče je ravno zato toliko pomenil tudi Sašotov stavek o generacijah. Danes na takšnem koncertu niso več samo punkerji. Tam so tudi njihovi otroci. In še mlajši.Tri generacije na istem prostoru, pred istim odrom. Takrat se mi je zdelo skoraj brez veze razmišljati o »starem« in »novem« punku. Ko stvar deluje, teh oznak ni. Je samo energija. Ali jo imaš ali je nimaš. Kraljevi Termiti so jo tisti večer imeli. Ko danes pogledam nazaj na tisti večer, ga pravzaprav ne morem razdeliti samo na posamezne bende. Začelo se je z Odpadki civilizacije, nadaljevalo s Kraljevimi Termiti, nekaj korakov stran pa je v Menzi istočasno rasla neka druga, mlajša zgodba. Različne generacije, različni zvoki, različne poti – isti prostor in ista potreba, da se nekaj pove na glas. Odpadki so pokazali, da punk še vedno zna govoriti o svetu, v katerem živimo. Termiti pa, da zgodovina ni nujno nekaj, kar samo občudujemo za nazaj. Včasih stopi nazaj na oder, priklopi kitaro in začne znova gristi. In mogoče je bil ravno to zame najmočnejši občutek tega večera: nič od tega ni bilo mrtvo. Ne glasba. Ne ljudje. Ne spomini. Ne upor.

Pred odrom so stale različne generacije, v backstageu so se zapirale zgodbe, ki so se začele pred štiridesetimi leti, nekaj metrov stran pa so svojo pot šele začenjali drugi. To je scena. Ne samo preteklost in ne samo prihodnost. Vse naenkrat. 

 In če sem po Odpadkih zapisala, da punk še ni za odpad, lahko po Termitih dodam samo še: Odpadki niso za odpad. Termiti pa očitno še vedno grizejo.

In Metelkova?

Metelkova je tisti večer samo še enkrat pokazala, zakaj jo potrebujemo.

Napisala: Urška Kompara - Smotka