ŽELJKO BEBEK V KRIŽANKAH: GLAS, KI GA NE POSLUŠAŠ SAMO Z UŠESI, AMPAK Z ŽIVLJENJEM

Reportaža s koncerta v ljubljanskih Križankah

O

bstajajo glasovi, ki jih ne poslušaš samo z ušesi, ampak z življenjem. Glasovi, ki te spremljajo, še preden razumeš besedila njihovih pesmi, in ostanejo s teboj, ko jim leta dodajo povsem nove pomene. Zame je Željko Bebek eden takih glasov. V soboto, 19. septembra, je nastopil v ljubljanskih Križankah. Kot mlada, še neizkušena novinarka Glasbenih novic sem si želela o tem večeru napisati reportažo. 

 

Toda nekje med željo, da bi koncert spremljala od blizu, in pogumom, da bi zanjo tudi kaj naredila, se je rodila še ena zamisel: kaj, če bi ga pred nastopom prosila za kratek intervju? Nisem poznala pravih ljudi in nisem vedela, na katera vrata potrkati. Ker nisem našla stika z organizatorjem, sem v bosanščini napisala iskreno sporočilo njegovi ženi Ružici Bebek. Predstavila sem se, povedala, koliko mi pomeni njegova glasba, in vprašala, ali bi bilo mogoče dobiti akreditacijo ter nekaj minut za pogovor. Nisem imela zagotovila, da bo sporočilo sploh prišlo do prave osebe. A pozitiven odgovor je vendarle prišel.

 

Dan pred koncertom sem prejela še navodila slovenske organizatorke. Intervju je bil predviden okoli 17.30, vendar naj pridem nekoliko prej, če bi se časovni razpored spremenil. Tako sem se v soboto pozno popoldne znašla pred Križankami. Za menoj je bilo še zadnje usklajevanje varstva otrok, pred menoj pa srečanje s človekom, katerega glas poznam vse življenje. Poklicala sem kontaktno osebo in organizatorka je prišla pome. Navzven sem poskušala delovati kot novinarka, ki ve, kaj počne. V resnici sem imela pripravljena tri vprašanja, tresle so se mi roke in v glavi se mi je vrtelo predvsem to, da česa ne smem pozabiti. Ko sem stopila pred Željka Bebeka, je trema dobila še povsem praktično obliko: telefon, s katerim sem nameravala posneti pogovor, ni hotel sodelovati. Njegova ekipa je priskočila na pomoč, posnela intervju in naju fotografirala; gradivo so mi pozneje tudi poslali. Tisto, kar bi lahko postalo neprijeten trenutek, se je zaradi njihovega odziva spremenilo v prijetno srečanje. 

Bebek me je sprejel toplo, brez vzvišenosti in brez občutka, da sem nekdo, ki mu jemlje dragoceni čas. Njegov odločen, spoštljiv stisk roke mi je ostal v spominu prav tako kot odgovori na vprašanja. Pogovarjala sva se o njegovi glasbeni poti, povezanosti z Ljubljano in o tem, kaj bi danes povedal mlajšemu sebi. Obudil je spomin na svoje zgodnje glasbene stike z Ljubljano, ki segajo v sedemdeseta leta. Ko sem ga vprašala, ali bi na svoji poti kaj spremenil, je bil njegov odgovor v bistvu preprost: ponovno bi šel po isti poti. Ob njem sem dobila vtis človeka, ki mu dolgoletna kariera ni vzela veselja do glasbe ali pripravljenosti, da se za nekaj minut ustavi tudi ob začetnici z mikrofonom v roki. Intervju je potekal še pred njegovo tonsko vajo. Po njej sem se spomnila, da sem doma pustila pisalo, s katerim bi lahko podpisal avtogram za mojo štirinajstletno hčer Evo. Ko sem ga pozneje, med večerjo, še enkrat prosila za podpis, se je nasmehnil in me vprašal, ali sem zdaj našla pisalo ter komu naj avtogram nameni. Tudi ta drobni trenutek je povedal nekaj o človeku, ki sem ga tisti dan spoznala za odrskimi lučmi. 

Željko Bebek-intervju in reportaža s koncerta 

Po intervjuju, tonski vaji in avtogramu sem sedela v preddverju Križank ter opazovala, kako se prizorišče pripravlja na večer. Vrata so se za obiskovalce odprla ob 19. uri. Prihajali so pari, skupine prijateljev in družine. Med njimi so bili ljudje, ki so z Bebekovimi pesmimi odraščali, njihovi otroci in tudi vnuki. Nekateri so jih poznali iz časa, ko so prvič zazvenele po radiu, drugi so jih očitno odkrili doma, ob starših, ali pozneje, po svoje. Križanke niso bile razprodane, a številčnost občinstva ni bila tisto, kar je določalo vzdušje. Bolj zanimivo je bilo opazovati, kako različno stari ljudje prihajajo poslušat iste pesmi. Nekdo je imel pred seboj večer spominov, nekdo drug svoj prvi Bebekov koncert. Med obiskovalci so bili tudi starejši, ki so med nastopom za nekaj časa odšli ven, si pretegnili noge in se nato vrnili. Takšni prizori so bili del resničnega večera, ne manj pomembni od petja in aplavza: glasba je ljudi pripeljala skupaj, vsak pa jo je doživljal v svojem ritmu.

Kmalu je prišel čas za tisto, zaradi česar smo bili vsi tam: koncert. Preden je zazvenel prvi Bebekov verz, je na oder stopil 23-letni makedonski pevec Sergej Poposki, ki živi in ustvarja v Sloveniji. Širše občinstvo ga je v zadnjih mesecih spoznalo prek posnetkov, na katerih je pel v garažni hiši in jih objavljal na TikToku. V Križankah je namesto telefonske kamere pred seboj dobil pravo koncertno občinstvo – in priložnost, da ga nagovori brez zaslona med njimi. Njegov izbor pesmi je segal od regionalnih uspešnic Motori, Jedina, Mi plešemo in Ako su to samo bile laži do skladbe skupine Queen I Want to Break Free. To ni bila uvertura, ki bi jo občinstvo zgolj potrpežljivo počakalo do prihoda glavnega izvajalca. Ko se je Poposkijev nastop bližal koncu, so se zaslišali vzkliki »Hočemo još!«. Odzval se je in Motori zapel še enkrat. Mladi pevec je tako svoj prvi veliki nastop pred slovenskim občinstvom zaključil z dodatkom, ki si ga je občinstvo samo zaželelo. V tem je bilo nekaj lepega tudi za nadaljevanje večera. Na istem odru sta se srečali dve zelo različni glasbeni poti: mladenič, ki je do poslušalcev najprej prišel prek družbenih omrežij, in glasbenik, čigar pesmi potujejo med ljudmi že več kot pet desetletij. Razlika med njima je velika, a občinstvo je obema namenilo pozornost.

Željko Bebek - Da je sreće bilo

Ob 20.54 je na oder stopil Željko Bebek. In prav takrat, še preden bi lahko katera koli pesem naredila svoje, so mi v oči stopile solze. Ne znam povsem razložiti, zakaj se je to zgodilo prav ob njegovem prihodu. Morda zato, ker je človek, ki sem ga dotlej poznala predvsem kot glas iz zvočnikov, tistega popoldneva sedel pred menoj in odgovarjal na moja vprašanja, zdaj pa je stal na odru, pred ljudmi, ki so prišli vsak s svojo zgodbo. Morda zato, ker sem se šele v tistem trenutku zares zavedela, da sem si kot novinarka upala narediti nekaj, o čemer bi še pred kratkim samo razmišljala. Vsekakor pa to niso bile solze ob določeni skladbi. Prišle so, ko sem ga zagledala.

 

Bebek je občinstvo pozdravil kot srečanje treh generacij – očetov, sinov in vnukov ter mam, hčera in vnukinj – in povedal, da je vesel ponovnega obiska Ljubljane. S tem je že na začetku poimenoval tisto, kar je bilo vidno med obiskovalci: njegove pesmi niso ostale omejene na generacijo, ki jih je slišala prva. Pri osemdesetih letih je na oder prinesel energijo človeka, ki ga nastopanje še vedno veseli. Ni šlo samo za prepoznavni glas, zaradi katerega so obiskovalci prišli. Pomemben je bil tudi način, kako je vzpostavljal stik z njimi: s pozdravi, z neposrednim nagovorom in s pesmimi, pri katerih občinstvo ni ostajalo le poslušalec. Ljudje so peli z njim, se premikali v ritmu in si med posameznimi skladbami izmenjevali poglede, kot bi drug drugemu potrjevali: »To poznam. Tudi meni ta pesem nekaj pomeni.« Bebek ima za seboj dolgo samostojno kariero in leta, ko je njegov glas zaznamoval pesmi skupine Bijelo dugme. Na koncertu se ti dve obdobji nista zdeli kot ločeni poglavji, ki bi ju bilo treba posebej razlagati. Za občinstvo so bile pomembne pesmi same: tiste, ob katerih so se nekoč zaljubljali, se poslavljali, vozili na izlete, prepevali na zabavah ali jih poslušali sami. V Križankah so dobile novo izvedbo in hkrati obdržale prostor za stare spomine. Med skladbami, ki so zazvenele tisti večer, so bile Žuta ruža, Selma, Pišem ti in Da je sreće bilo. Vsaka je prinesla nekoliko drugačno razpoloženje. Žuta ruža s svojo neposrednostjo hitro najde pot do skupnega petja. Selma je ena tistih pesmi, ob katerih lahko človek opazi, kako močno se besedilo in melodija zasidrata v spomin: nekdo jo poje na ves glas, drugi obstane in posluša. Ob Pišem ti in Da je sreće bilo pa so v ospredje stopile besede, ki jih vsak razume skozi svoje izkušnje. Ni treba, da vsi v občinstvu ob isti pesmi mislijo na isto osebo ali isti dogodek, da bi jo lahko peli skupaj. Prav to je bila ena najzanimivejših plati koncerta. Bebekov glas je bil skupna točka, pomen pesmi pa je ostajal oseben. Mlajši obiskovalec je lahko v njej slišal zgodbo, ki jo šele spoznava; nekdo nekaj desetletij starejši je ob istih verzih morda podoživel del svojega življenja. Ko sta zapela hkrati, razlika med njima za nekaj minut ni bila pomembna.

 Željko Bebek - Laku noć, svirači

Bebeku se je na odru pridružil tudi sin Zvone. Njuno sodelovanje ni zgolj družinska zanimivost ob koncertu: skupaj ustvarjata in nastopata, med njunimi skupnimi glasbenimi projekti pa je tudi skladba Voli me do neba. Priznam, da sem bila sprva tako osredotočena na Željka, da Zvonetu nisem namenila toliko pozornosti, kot bi si jo zaslužil. Prišla sem poslušat glas, ki me spremlja že vse življenje, in oči so mi samodejno uhajale k očetu. Toda ko sem začela spremljati tudi sina, sem v njunem skupnem nastopu videla še eno razsežnost večera. Na odru ni stal samo glasbenik s svojo preteklostjo. Ob njem je bila naslednja generacija, s katero svojo glasbeno pot nadaljuje v sedanjosti. To je dalo Bebekovemu uvodnemu pozdravu treh generacij dodatno težo. Pred odrom so skupaj stale družine, na njem pa sta si glasbeni prostor delila oče in sin. Ni bilo treba iskati velike simbolike ali si izmišljati posebnega odrskega trenutka. Že dejstvo, da sta nastopala skupaj, je povedalo dovolj: pesmi se prenašajo naprej tudi tako, da jih ena generacija ne zadrži zase, ampak ob njih naredi prostor drugi. Med koncertom sem se večkrat ozrla po občinstvu. Ob znanih melodijah so se ljudje sprostili, zapeli in se prepustili večeru. Niso bili vsi enako glasni, niso vsi ves čas stali in niso vsi koncerta doživljali na enak način.

Prav zato je bil pogled nanje zanimiv. V isti vrsti so lahko sedeli ali stali ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, a ob začetku znane pesmi so se številni odzvali skoraj istočasno. Včasih je bil dovolj prvi verz, drugič melodija, da je nekdo ob sebi dregnil prijatelja ali se nasmehnil človeku, s katerim je prišel. Križanke so s svojim odprtim prostorom večeru dodale posebno bližino. Glasba se ni dogajala nekje daleč, za zaslonom, kjer bi lahko posnetek ustavili ali preskočili na naslednjo skladbo. Bila je tukaj in zdaj. Čeprav sem pred koncertom dobila priložnost za osebni pogovor z Bebekom, sem med nastopom vse bolj razumela, da moja zgodba ni edina, zaradi katere je vredno pisati o tem večeru. Okoli mene je bilo veliko ljudi, ki bi lahko o njegovih pesmih povedali vsak svojo. Bebek je skozi koncert ohranjal stik z občinstvom in ga vodil med različnimi razpoloženji svojega repertoarja. Ob živahnejših skladbah se je razživelo tudi dogajanje pred odrom, ob bolj umirjenih pa so v ospredje prišli njegov glas in besedila.

  Željko Bebek - Ja po kafanama

Zame je bila posebna izkušnja slišati pesmi, ki jih tako dobro poznam, v živo – z vsemi drobnimi razlikami, ki jih prinese koncertna izvedba, in z glasovi ljudi okoli sebe. Posnetek ti lahko približa pevca. Ne more pa povsem ujeti trenutka, ko ob tebi zapoje nekdo, ki ga ne poznaš, in ugotoviš, da oba znata isto pesem skoraj od začetka do konca. Večer se je zaključil brez bisa. Po zadnji skladbi se Bebek ni vrnil na oder za dodaten nastop. Ob odhodu iz Križank zato nisem razmišljala o tem, katero pesem bi lahko še zapel, temveč o tistih, ki smo jih tisti večer že slišali – in o ljudeh, s katerimi smo jih delili.

Domov sem prinesla posnetek svojega prvega pogovora z Željkom Bebekom, skupno fotografijo in avtogram za Evo. Ko ga je videla, je bila navdušena; zanimal jo je tudi intervju. Prinesla pa sem še nekaj, česar ni mogoče shraniti med fotografije ali zvočne datoteke: spomin na človeka, ki me je sprejel spoštljivo, čeprav sem pred njim stala s tresočimi rokami in telefonom, ki ni hotel snemati. Na koncert sem prišla zaradi glasu, ki me spremlja že vse življenje. Iz Križank sem odšla z zgodbo o glasbi, ki jo lahko skupaj poslušamo tri generacije – in z občutkom, da sem kot novinarka tistega večera naredila pomemben korak naprej.

Urša Kompara, Glasbene novice