IZTOK FAKING GARTNER: KO SPREGOVORI O LJUBEZNI

 Iztok Faking Gartner in Monika:

ko

spregovori o ljubezni

Iztok Faking Gartner je eno najbolj prepoznavnih in hkrati najbolj samosvojih imen slovenskega medijskega prostora. Filmski kritik, novinar, voditelj, podkaster, igralec in predvsem človek, ki je skozi leta ustvaril zelo prepoznaven javni obraz.

Eni ga občudujejo, drugi kritizirajo. Z njim se lahko strinjaš ali pa se z njegovimi pogledi niti približno ne poistovetiš, težko pa ga spregledaš.

Njegova pot je raznolika in prepletena z mnogimi medijskimi, filmskimi in drugimi ustvarjalnimi zgodbami. Gartner je človek mnenja. In svojega mnenja praviloma ne zavija v celofan. Prav neposrednost, provokativnost in pripravljenost povedati tudi tisto, kar bi kdo drug raje zamolčal, so skozi leta postale del njegove javne podobe.

V zadnjih letih ga spremljamo tudi v podkastu Brez dlake na jeziku, kjer v svojem značilnem tonu gosti različne sogovornike. Pogovori niso zgolj klasični intervjuji z vnaprej pričakovanimi odgovori, temveč srečanja, v katerih sogovorniki pogosto povedo tudi kaj, česar drugje morda ne bi.

In prav zato postane toliko bolj zanimivo, ko se v ospredje postavi Gartner sam.

Ko ne ocenjuje drugih.

Ko ne provocira.

Ko ne išče naslednjega vprašanja.

Ampak govori o sebi.

Priznam. Obstajajo ljudje, do katerih čutim tisto posebno vrsto strahospoštovanja. Ne zato, ker bi se jih bala, ampak zaradi njihove kilometrine, znanja in izkušenj.

Iztok Gartner je zame eden takšnih.

Sama ga cenim predvsem kot človeka, ki svoje področje pozna, ga živi in si upa stati za svojim mnenjem.

In potem pride Monika.

Tokrat ne pišem o Gartnerju, ki ocenjuje druge. Ne o provokacijah, seksu ali ostrih komentarjih.

Tokrat pišem o Gartnerju, ki je zaljubljen.

In o sporočilu, ki ga želi s svojo pesmijo poslati med ljudi.

Ljubezen.

Ko ljubezen postane pesem.

Ko poslušaš Moniko, ne slišiš le skladbe.

Slišiš zgodbo.

Zgodbo človeka, ki ga je javnost vajena v povsem drugačni vlogi. Tokrat ne govori kritik. Govori mož. Govori zaljubljen človek.

Projekt Monika ni nastal kot klasična načrtovana glasbena poteza, temveč kot nekaj izrazito osebnega. Pesem je bila prvič predstavljena v avdio različici na poroki Iztoka in Monike.

In prav tam se je začelo tudi naslednje poglavje njene zgodbe.

Kot je Gartner pozneje opisal, je Alen Pavšar, ko je na njuni poročni zabavi prvič slišal avdio različico skladbe, dobil idejo, da bi pesem dobila še svojo vizualno podobo. Obljubil jima je nekaj lepega, nekaj, kar jima bo ostalo v spomin.

Obljubo je držal.

Videospot, posnet v Fiesi, je tako postal Pavšarjevo poročno darilo Iztoku in Moniki.

In s tem Monika ni dobila samo videospota.

Dobila je še en košček njune skupne zgodovine.

Pomembna pa je tudi zgodba same glasbe.

Besedilo je Gartnerjevo, glasbena osnova pa sega precej dlje v preteklost. Izhaja iz njegove starejše skladbe iz leta 2004, ki je bila za Moniko prilagojena in nadgrajena.

Tako se v eni skladbi srečata dve ustvarjalni obdobji.

Preteklost in sedanjost.

Nekaj, kar je obstajalo že pred več kot dvema desetletjema, je v novi zgodbi dobilo povsem drugačen pomen.

Ob tem Gartner poudarja tudi, da Monika ni nastala z umetno inteligenco. Besedilo je njegovo, glasbena osnova pa, kot rečeno, izhaja iz njegovega starejšega avtorskega materiala.

In meni je prav ta povezava med neko staro ustvarjalno idejo in današnjo ljubezensko zgodbo zanimiva.

Kot da je melodija toliko let čakala, da dobi zgodbo, ki ji danes pripada.

Zaljubiti se v malenkosti

In prav tu se začne tisti del Monike, ki se me je najbolj dotaknil.

Pesem namreč ne gradi ljubezni na velikih besedah, popolnosti in filmskih prizorih. Gartner svojo zgodbo sestavlja iz majhnih trenutkov. Iz tistih skoraj neopaznih stvari, ki drugim ne pomenijo nič, zaljubljenemu človeku pa pomenijo vse.

Pramen las na obrazu. Tih nasmeh. Pogled, ob katerem nenadoma odpovejo vsi pametni nasveti. Čakanje na postaji, medtem ko s strehe kaplja dež. Kava in roke, ki se tresejo. Poslušanje njenih sanj. Hladna dlan na vratu, medtem ko mesto počasi ugaša.

To niso velike geste.

To je zaljubljenost.

Na začetku zgodbe je še čutiti tisti skoraj smešni človeški poskus, da bi ostal ravnodušen. Kot da si lahko dopoveš, da se ti nič ne dogaja. Kot da lahko srce prepričaš z razumom.

Drugi ti lahko govorijo, naj paziš. Naj čuvaš svoje srce. Naj ne padeš prehitro.

Potem pa pride en pogled.

In je konec vseh pametnih teorij.

Srce tava, roke se tresejo in začne se tista čudovita mala panika, ki ji pravimo zaljubljenost.

Monika ni popolna. In ravno zato je njegova.

Morda mi je pri pesmi najljubše prav to, da Monika ni predstavljena kot neka nedosegljiva, idealizirana ženska iz ljubezenske pravljice.

Je človek.

Zamuja. Smeji se. Pripoveduje o svojih sanjah. Njena dlan je hladna. Ima svoje male posebnosti.

In on se zaljublja prav vanje.

Ker ali ni na koncu ravno to ljubezen?

Ne zaljubljamo se samo v obraz. Ne zaljubljamo se samo v velike geste in popolne trenutke. Zaljubimo se v način, kako se nekdo smeji. V glas. Pogled. Kretnjo. V čudno navado, ki bi šla komu drugemu morda celo na živce. V način, kako nekdo pripoveduje zgodbo. V stvari, ki bi jih med tisoč ljudmi prepoznali samo mi.

Ko nekoga zares spoznamo, namreč ne dobimo popolnega človeka.

Dobimo njegove sanje, strahove, napake, navade, čudnosti in vse tiste majhne stvari, zaradi katerih je prav on – on.

In če imamo srečo, nekega dne ugotovimo, da imamo radi tudi vse to.

Ko Iztok pokaže drugo plat

In potem je tu kontrast, ki ga pri tej skladbi preprosto ne morem spregledati.

Iztoka Gartnerja smo vajeni samozavestnega. Glasnega. Neposrednega. Provokativnega.

Vajeni smo človeka, ki brez posebnih zadržkov govori o temah, ob katerih marsikdo začne iskati primernejše besede.

 

V Moniki pa srečamo človeka, ki mu zaradi ene ženske drhtijo roke.

In meni je ta kontrast všeč.

Zelo.

Ker nas spomni, kako malo pravzaprav o človeku pove njegova javna podoba.

Lahko imaš kilometrino. Lahko si prepričan vase. Lahko si v življenju doživel marsikaj. Lahko analiziraš filme, glasbo, ljudi in odnose ter imaš o vsem izdelano mnenje.

Potem pa pride nekdo, te pogleda na pravi način in srce naredi po svoje.

V pesmi se pojavi celo vprašanje, ali je vse skupaj morda norost.

Pa kaj potem?

Če je norost to, da zaradi nekoga spet začutiš metulje, da ti zadrhti roka, da ti nekaj pomeni njegov dotik in da v običajnem večeru nenadoma vidiš nekaj izjemnega, potem mogoče niti ni treba iskati zdravila.

Če je to norost, naj bo.

Ko kritik stopi na drugo stran

Pri Moniki pa je zanimiva še ena stvar.

Gartnerja smo dolga leta vajeni predvsem v položaju tistega, ki ocenjuje.

Filme. Glasbo. Televizijo. Nastope. Ustvarjalce.

Svoje mnenje pove jasno in pogosto brez olepševanja. To je del njegovega medijskega DNK-ja.

Tokrat se vlogi zamenjata.

Z Moniko je pred občinstvo postavil nekaj svojega.

Svoje besede.

Svojo glasbeno zgodbo, ki jo je iz preteklosti prenesel v sedanjost.

In predvsem svoja čustva.

Zdaj lahko drugi ocenjujejo njega.

In to je precej drugačen položaj.

Eno je povedati, kaj si misliš o delu nekoga drugega. Nekaj povsem drugega pa je pred ljudi položiti nekaj, kar je tvoje, še posebej, če za tem ne stoji izmišljena zgodba, temveč resnična ženska, ki jo ljubiš.

In prav zato Monike niti ne želim meriti samo z vprašanjem, ali bo všeč vsakomur.

Seveda ne bo.

Katera pesem pa je?

Veliko bolj me zanima, kaj želi povedati.

Sporočilo je ljubezen

In tukaj je Gartner zelo jasen.

Ljubezen.

Po odzivih na pesem je zapisal, da je ljubezen še vedno nekaj, za kar je vredno živeti in jo imeti.

Njegovo sporočilo pa je še bolj neposredno:

»Širimo ljubezen. Edino stvar, ki nas v teh časih še drži pokonci.«

In morda se komu takšna misel zdi preprosta.

Meni se ne.

V času, ko znamo biti izjemno glasni pri vsem, kar nas deli, ko se ljudje prepiramo zaradi politike, glasbe, pogledov na svet in včasih že zaradi enega napačno razumljenega stavka na družbenih omrežjih, je mogoče prav preprosta misel tista, ki jo najtežje živimo.

Imejte se radi.

Povejte človeku, da ga imate radi.

Ne čakajte na popoln trenutek.

Negujte odnos. Opazite malenkosti. Razvajajte človeka ob sebi. Ne iščite ves čas njegovih napak, ampak se kdaj spomnite tudi, zakaj ste se vanj sploh zaljubili.

In če imate svojo Moniko – ali svojega Monika – mu to povejte.

Morda ne potrebujete pesmi.

Morda je dovolj en stavek.

Gartner pa je svoji napisal pesem.

In potem je ta pesem dobila še videospot ter postala spomin na njuno poroko. Alen Pavšar je ob avdio različici skladbe dobil idejo, da jima ustvari nekaj, kar bo ostalo. Spot, posnet v Fiesi, je tako postal njegovo poročno darilo Iztoku in Moniki.

In nenadoma Monika ni več samo komad.

Je košček njune zgodovine.

In na koncu ostane …

Morda je prav zato zgodba Monike zanimivejša, kot bi sklepali ob prvem poslušanju.

V njej se srečajo stara glasbena ideja iz leta 2004 in nova ljubezenska zgodba. Preteklost in sedanjost. Javni Gartner in zasebni Iztok. Kritik in ustvarjalec. Zaljubljeni mož.

Predvsem pa se v njej srečata dva človeka.

Iztok in Monika.

Skladba ne potrebuje popolnosti, da bi povedala tisto, zaradi česar je nastala. Njena vrednost je drugje – v osebnosti zgodbe in v tem, da nekdo brez posebnega skrivanja pove:

To je človek, ki ga ljubim.

In mogoče je prav to najlepši odgovor na vprašanje, zakaj sploh pisati ljubezenske pesmi.

Ker minejo poroke. Minejo večeri. Spreminjajo se mesta in življenjska obdobja. Fotografije ostanejo nekje v albumih, spomini pa sčasoma izgubijo kakšno podrobnost.

Pesem pa lahko neki trenutek za vedno zadrži pri življenju.

Gartner je zapisal tudi nekaj, kar morda najbolje razloži celoten projekt:

»Vsaka prava ljubezen mora imeti svojo pesem. In vsaka boginja svojo himno.«

Njegova jo ima.

Ime ji je Monika.

In če je bistvo vsega skupaj samo eno, ga je najbolje povedal kar Iztok Faking Gartner sam:

»Širimo ljubezen. Edino stvar, ki nas v teh časih še drži pokonci.«

Napisala: Urška K.-Smotka